Čredni nagon... ali...kako ostati vedno JAZ

Je že tako, da včasih ne razumemo svojih ravnanj. Ne mislim na ravnanja, ki so pomembna za nas, za naše življenje in življenje ljudi, ki so del našega življenja. Ne, mislim na tiste "male stvari", ki jih naredimo v nekem določenem trenutku, a ne odražajo dejansko nas, ničesar, kar čutimo, kar smo. Enostavno jih naredimo. Največkrat gre za ravnanja, ki nekako "gredo" mimo nas, v nas ne pustijo nobenega pravega zavedanja, da smo jih naredili. A včasih je drugače. Včasih naredimo, ravnamo... in se kasneje zavemo, da smo ravnali po nekem vzorcu, nekem "črednem nagonu", a nam ni bilo treba... dejansko to nismo mi.

Ena izmed zadev, ki jih ne maram, ker preprosto to nisem jaz, je posredovanje raznih "priponk" v mailih, ki jih prejemam s strani ljudi, ki me na določen način poznajo. V glavnem jih ne odpiram (priznam) in torej ne berem. Samo včasih, predvsem, če je zraven določen komentar osebe, ki mi je zadevo poslala, odprem, preberem in/ali pogledam. Posebej, če gre za človeka, ki mi je osebno blizu... ki ni samo znanec. Včasih je vsebina takšna, ki te napolni; a v glavnem so to "produkti" neosebnosti komunikacije današnjega časa. In takšne komunikacije nimam rada; enostavno... to nisem jaz. Zato tudi ne sodelujem v teh "verigah"... ne odpiram in ne pošiljam dalje. V glavnem... a so izjeme... postanem del "črednega nagona"... ne vem, a nimam rada ta del sebe.

Zakaj danes o tem? Včeraj sem ravnala tako... ravnanje, ki bi ga spremenila, če bi lahko spreminjala stvari za nazaj, ravnanja za nazaj... ne morem, nihče ne more. Nisem naredila nikomur nobene škode, nikomur nobene krivice. A postala sem del "stroja", del nekega mehanizma in s svojim ravnanjem generirala to, kar osebno ne maram. Sem ponosna nase? Ne. Res NE! Upam, da sem se spet nekaj naučila... o sebi... za naslednjič...

Ker nisem osebno nikomur naredila nič, se "opravičujem" samo sama sebi. Ker sem ravnala kot sem. Zato, da naslednjič ne bom več ravnala tako. Morda spet kompliciram. A zame je pomembno, da imam "čist obraz" sama do sebe. Če lažemo sebi, če si ne priznamo, če prizadenemo v osnovi sami sebe (morda spet preveč zahtevna do sebe?!)... kakšen korak je potreben, da ne bomo nekoč ravnali tako in lagali drugim, prizadeli druge? Odnos do sebe kaže tudi na odnos do ljudi.

In sama....? Želim rasti, sama v sebi, zase... biti boljši človek...

Zato in samo zato : Oprosti, draga Pika, sebi za svoje ravnanje. Naslednjič se spomni in morda ne boš ravnala enako. Čeprav je vsako ravnanje "človeško", to ne more biti opravičilo, da bi ravnanja, ki niso "ti", ponavljala. Ne zaradi tega, ker bi tako želela; samo zaradi tega, ker preprosto... "to nisem jaz".

Moje potovanje po Škotski (dve leti bo že tega) me je vodilo tudi na enega izmed prizorišč velike bitke, ki so jo Škoti bili z Angleži (okrog 1350) ... prostrani travnik, na njem veliki, preprosti kamni... na vsakem napis klana... katerega večina (moških) pripadnikov je v tej bitki izgubila življenje na tem prostoru... dandanes nič več ne spominja na krvave, krute (samo ženska sem) boje dveh narodov, kjer posameznika ni, samo skupina je... nedvomno pogum, nedvomno "imeti rad svoje" (Škotsko, jezik, korenine)... a vseeno... Grozljivo zavedanje, kako so navidez nepomembna dejanja posameznikov (v konkretnem primeru nekdo, ki so mu verjeli, a je zlorabil njihovo zaupanje, ker je bil "slabič", nesposoben vladanja) posledično povzročila smrt množice ljudi, ki so šli "s srcem" v boj za "pravo stvar", a bili izigrani... ker so verjeli... Ne vem zakaj, a spomnila sem se občutka v sebi, ki sem ga imela, ko sem stala na tistem prostranem travniku... in vprašanja : bi šli, če bi vedeli? Bi šli, če bi vedeli, da bodo tistega dne, na tistem travniku, umrli? Ali so to vedeli, pa so vseeno ravnali tako? Zaradi sebe ali zaradi tega, ker so bili samo delček množice? Množice, ki bi jih zavrgla, če ne bi bili njen del v celoti?

Zato kamen na začetku... klan Fraser... ne primerjam ravnanj, ker nimajo enake teže... primerjam samo njihovo skupno osnovo... se vedno zavedamo in zavestno odločimo, ali se ne zavedamo in samo "ravnamo"...? Kakršenkoli vzrok ali razlog že stoji za našim ravnanjem....

Rožnata očala

Včasih že en sam samcat dogodek spremeni vse; vse je lepše, bolj svetlo, prijetnejše... a je v bistvu vse tako, kot je bilo pred nekaj minutami... pred tistim dogodkom... Kaj se je spremenilo? Mi sami. Torej je vse samo v nas; v naših glavah, mislih, čustvih; samo naš vidik na iste stvari. Danes sem razmišljala samo o tem : "Če ni danes nič drugega, je četrtek. Jutri je petek. In vikend. Torej... bom prosta."

A sedaj... sem polna vsega... klic, pogovor... kako malo je potrebno, kako malo... in gledam svet skozi "rožnata očala"...

Mladi učitelj... ali... Pika, ti si smotka...

Nedelja. Mir okolice. Balkon. Obešam perilo. Tudi to se mora. V soboto me je vodila reka, danes me vodijo vse te male stvari, ki čakajo name... nikogar drugega ni... je že tako. Saj ni pomembno, kaj delam na tem svojem balkonu; samo, da sem tam... vse me polni, vse...

Opazujem sosedova mulčka. Luka nekje pet, Jan nekje tri. Igrata se. Kuhata. Pardon... "kuhata". "Temali", Jan, očitno pripravlja neke vrste zelenjavno juho. Skloni se, pobere pest trave, ki se suši kar tako, potem ko jo je sosed pokosil, in jo hoče dati v "juho"... Tišino preseka Luka : "Nnnnnnnnneeeeeeeee!!!! Ne smeš dat tega v vodo. " "Temali" (verjetno v šoku; še sama sem skoraj noter padla) obstoji, stotinka sekunde tišina... nato pa ... jok. Takšen, s frekvenco, da vse okoli (če bi bil kdo tam; pa sem samo jaz; soseda na balkonu) obnemi v kriku : ne več! Frekvenca za možgane parat! Takšna ja. V sekundi sem se preselila nazaj v otroštvo; moja sestrica... nekaj podobnega... ves čas me je jezila, ko sem jo klofnila (kaj pa drugega, če mali vrag ne uboga starejše!?) ali samo roko dvignila... pa bojni krik... in mama : "Ne se kregat; sama nikoli nisem imela sestre; sestre se morajo imeti rade, ne pa se kregat!".

Priznam; Luka je neprimerno bolj pameten. Kot sem bila sama, seveda. Ne vem, zakaj... a tako je. Preden Jan uspe razviti svoje "bojno tuljenje" (vem, da je to "bojno" tuljenje; najboljše orožje; bodi žrtev, pa vedno prav skozi prideš), Luka nadaljuje : "Jan, ne smeš veš; kaj bodo pa zajčki jedli, če boš travo dal v vodo in bo mokra? Tvoji zajčki, Jan..." In mali... spusti pest, trava, ki bi rada seno postala, pade na tla... in kuhata dalje...

Madonca, Pika, Pikica, Pikec... poglej si to! Ti pa še sedaj včasih ne znaš! Dobila sem mladega, zzzzzzzzeeeeelllllllllooooooooo mladega učitelja.... Moram večkrat na balkon, opazovat... Luka bo, ne da bi sam to vedel, postal moj učitelj... učitelj življenja...

... ko so tak mehke moje misli nate...

Nežno melanholično zbujanje v današnji dan…kar ustreza mojemu počutju danes. In besede zgoraj… tako resnične danes (niso moje besede; sposodila sem si jih). Danes moram v svet; samo slediti cesti, brez meja in brez cilja… brez misli…samo obdana s čudovito lepoto vsega, kar nas obdaja…reka, vodi me…

Tako nekako se je začel moj dan... ničesar ni bilo pred mano... samo cesta... pot, različne poti do cilja... Nobenih pričakovanj, nobenih dogovorov, nobenih načrtov... samo jaz in cesta...

In sva šla. Moj avtek in jaz. Pardon. Micra je. Punčka... torej sva šli; moja avtika in jaz. A ker ženske ne moremo brez moških, sva vzeli s sabo še Morissona (Vana, da ne bo pomote). Seveda moje srce ni moglo pustiti doma Knopflerja... in je šel še on. Ah, če gre on, pa naj še gre Duffy. Svojeglava, tako blizu meni. Čakaj! Sedaj nismo bili več po parih... Ma, k vragu! Tri ženske in dva moška. Res "težka" moška, a vseeno. Dobro, še enega dedca potrebujemo. Kaj, če bi enega takšnega, romantičnega, ko me zadnje dni vedno zanaša v tej smeri?! Dobro, enega "starega dečka"... Pa smo vzeli še Roya (Orbisona). Nam bo vsaj nekdo pel Pretty woman. Same si skoraj ne moremo. Čeprav smo vse dečve na "mestu"... Duffy, Micra in seveda jaz. Ena lepša od druge. Dobro no, vsaj midve z mojo Micro sva... male, luštkane, s karakterjem. In rito! Ima vsaj človek vedno mesto, na katerega se lahko vsede. Klobuček na glavo, očala na nos ... in smo šli. Ležerno, ob reki, ki se je umazano rjava vila proti nam; z ležernim glasom Morrisona ... in eno samo čudovito svobodo v mislih... reka, vodi me...

Preden se dolina razširi smo zavili preko mostu na drugo stran reke; zapustili njeno varno naročje in se prepustili divji, peneči se Velki. Duffy je prevzela besedo; Morrison se je umaknil s svojo ležernostjo... Odprla sem okno; veter se je igral z mojimi lasmi... veter v laseh... kako zelo rada imam ta občutek... cesta se je vzpenjala, ovinek za ovinkom je odkrivala čudovito lepoto nedrja pohorskih gozdov, prostranih hribovskih pašnikov, kjer so tu in tam poležavale krave... vse do gozdička na vrhu hriba, kjer je skrita cerkvica in za njo pokopališče... moje korenine...

Že ob prihodu sem opazila dve ženski in dva moška... glas mi je bil poznan, a nisem videla njihovih obrazov... Hotela sem prižgati sveče in pogledala še enkrat skupino, ki je odhajala... seveda, Marjan in Ivanka. Saj to ne more biti res! Kje se vidimo. Bilo je totalno presenečenje. Jaz na poti proti Slovenj Gradcu, oni na poti proti Mariboru. Poslovili smo se. Prižgala sem sveče in se v mislih preselila v čas svojega otroštva. Kje je že to?! Spomnila sem se tiste Tam, kjer murke cveto... pesem, ki sem jo pela svoji omi... tako topli spomini, spomini na dni, ki jih ne bo več; na ljudi, ki so samo še v naših srcih... Dež me je prignal... drugače bi še kar hodila med grobovi in prebirala priimke in imena... toliko mojih korenin je na tem pokopališču... a sem odšla... Knopfler nas je popeljal ob reki, tam, kjer se razširi dolina, naprej... naprej...

Slovenj Gradec me je pričakal v svoji lepoti. Lepo mesto, res lepo mesto... ne morem pisat o obisku moje tete drugače, kot da me je pogled nanjo pretresel. Tako močna ženska je bila; a v postelji je ležala starka... solze so mi prišle na oči... ni me takoj prepoznala, a nato se me je tako razveselila, da sem bila spet ganjena. Prej bi morala priti, prej. Zakaj prekleto si ne vzamem časa, zakaj?! Nekaj časa sva preživeli skupaj... tako nebogljena, tako odvisna od vseh ljudi okrog nje... nato smo se poslovili...

Nič v tem dnevu ni bilo ... vse je nastajalo sproti... tudi ti... ni bilo sprehoda v luninem siju, a bil si ti... košček pogovora nekje, drobni ukradeni trenutki s tabo... in nato pot domov... zasanjano, z glasbo Roya, ob reki, ki še vedno ni šla spat... samo zavila se je v temni plašč noči... ob nje reka luči... reka luči, ki me je pripeljala domov... čudovito lep dan, dan toplih spominov za prihodnost...

Pozabljam...

Ne morem spati. Nekako se že od petka dalje moje misli vračajo v daljno preteklost (seveda z mojega vidika; kaj pa je petindvajset, dvajset, petnajst let z vidika sveta, vesolja... nič... manj kot utrinek). Mojo preteklost. Včasih čisto naključno srečanje povzroči splet misli, čustev, razmišljanj... moti sanje, spanec... ne v smislu tiste "zoprnosti", bolj v smislu vračanja v vprašanja, ki smo si jih postavljali takrat... v naši preteklosti... Vračanje v preteklost skozi spomine... zavedanje, da ostrina in barve, ki jih nosijo, bledijo... da slika ni več to, kar je bila... in morda se v nas poraja dvom : je bilo tako? je bilo res tako, ali se samo spominjam, da je bilo tako?

Srečanje z mojo preteklostjo (bolje z ljudmi iz moje preteklosti) po tolikem času in ravno sedaj, pogovori in njihove besede o mojem življenju, našem življenju... in grozljivo zavedanje, da sem pozabila nekaj tako pomembnega... ne, morda ne pozabila, a se že dolgo nisem spomnila... malenkosti, a zame spomini srca, ljubezni... nekaj, kar je bilo tako zelo moje, naše... moj otrok in njegove besede : Ati, greva se "šotirat". Kar je pomenilo, da se gresta "tuširat". Kako zelo je užival v teh malih skupnih stvareh z njim. In sama se tega nisem spomnila že... koliko let? Kaj sem že vse pozabila? To ni "kar tako neka stvar"; to sta bila onadva, "moja moška"; to so bili njuni intimni trenutki skupaj, otroka in očeta, sina in očeta ... a jaz pozabljam... Ne smem! Edini spomin sem na tisti čas. Kdo bo povedal mojemu otroku, kdo bo povedal mojim vnukom (ko jih bom imela), če bom vse pozabila? Grozljivo se počutim. Morala bi zapisati, že davno, pred leti... Družine se o tem pogovarjajo (predvsem starši), sama se nisem mogla pogovarjati o tem z nikomer... ker ga več ni bilo...

Nekdo mi je rekel, da ničesar ne pozabimo. Da je vse v našem spominu zapisano, a imamo "blokade", ki nam onemogočajo, da bi se dejansko spomnili. Kaj ali kdo je potem blokada mojemu spominu? To so lepi spomini. Zakaj se ne spomnim več (vsaj mislim, da ne)?

Kakorkoli... moram začet pisat... morda je bil to glavni namen, da sem tisti dan, tisti petek, srečala svojo preteklost... in začela pisati... najprej blog... nadaljevanje ne bi smelo biti težko... Res verjamem, da ima vse v našem življenju svoj namen... ljudje in dogodki... samo vprašanje je, ali smo dovolj odprti, pripravljeni sprejemati v vsej možni širini, da bi to tudi videli... Sama čutim, da sem sedaj pripravljena. Čutim tako.

Ljubezen ali zloraba

Nekoč sem odgovarjala na komentar nekoga, katerega mnenje cenim. Bil je eden tistih trenutkov v življenju, ko nekoga pogrešaš. Ne nekoga na splošno, ampak svojega otroka. Vsi starši vemo, kako si včasih, ko je vsega preveč, želimo malo miru. Nič vprašanj, nobenega glasu, prepiranja, drenja, tekanja, polivanja, tuljenja, glasne glasbe, zaklenjene kopalnice ... in kaj je še takih stvari, ki barvajo življenje z otroci. A če je hiša prazna za nekaj dni, nas takoj moti tišina in mir, ki vladata povsod. Tako je, dokler živimo z otroci.

Pride dan, ko otroci gredo. Morda najprej študirat v drug kraj, drugo državo... a enkrat gredo za vedno. Ustvarijo si svoje življenje in mi, naša družina, je samo še družina, k kateri hodijo na obisk. S svojimi otroci, z našimi vnuki. In prav je tako.

Danes ne bom govorila o majhnih otrocih; o tem, kako jih včasih preveč razvajamo ;kako kupujemo svoj občutek krivde, ker nimamo dovolj časa zanje, s stvarmi; kako zaradi tega uresničujemo vse njihove želje še preden bi te imele možnost postati njihove želje... ne, govorila bom o otrocih, ki niso več otroci. O otrocih, ko postanejo odrasli ljudje. Takrat se pokaže, ali nam je uspelo (češprav nikoli nimamo zaslug za to sami, torej samo starši; ogromno je odvisno tudi od otrok in drugih dejavnikov) izpolniti našo vlogo. Kakšna je ta vloga, vloga starša? Starši bi morali pripraviti otroke na življenje. Morda se sliši preprosto, a ni. Biti samostojna, zrela oseba, ki razmišlja s svojo glavo in ve, kaj želi v življenju; zaupa vase in v svoje sposobnosti ter sledi svojim ciljem, a je hkrati človek z empatijo do drugih in sprejemanjem drugih, drugačnosti drugih, ter ustvarja sebe v tem svetu samo na račun svojih sposobnosti in ne na račun drugih. Samozavesten, pošten, človek z veliko začetnico. Iluzija? Ali si ne želimo, da bi se naši otroci "znašli", da ne bi bili izkoriščani s strani drugih, da bi bili "uspešni" z vidika drugih? Pa čeprav morda ne čisto pošteno, ne čisto brez "neupoštevanja" drugih?

Najbolj banalen primer, kam gre, po mojem mnenju, neustrezna skrb za otroke, so vsi starši, katerih otroci še dolgo potem, ko so, dopolnili trideset let, živijo pri starših. Ne s svojo družino, ker si ne morejo rešiti stanovanjskega problema, in so skupaj s starši sprejeli kompromis sobivanja, kjer nastopajo kot enakopravne osebe enega gospodinjstva. Ne, mislim vse tiste otroke, ki ostanejo (priznam) pri mamicah, hodijo v službo, zanje skrbijo mame, tu in tam prispevajo kakšnih sto eurov v družinski proračun ali naredijo kakšen nakup... Te "otroke". Eno je pomagati otroku, ki si ustvarja svojo življenje, svojo družino. Drugo je vzdrževati razmerje starši-otroci z vsemi svojimi lastnostmi in vidiki odgovornosti na ramenih staršev in pravicah na ramenih otrok. Dolgoročno so eni in drugi prikarjašani. Otroci, ker so si vedno manj pripravljeni in sposobni ustvariti svoje življenje; starši, ker enkrat ostanejo na njihovih ramenih petdesetletniki, ki dejansko nimajo življenja odraslega človeka v pravem pomenu besede. In te starše nato skrbi za njihove otroke... ker bodo ostali sami. Enkrat. Ko njih več ne bo.

Otroke nimamo zase. Najbolj pomembno je, da najdejo sebe, da živijo polno življenje. Mi jih moramo podpreti. Nič drugega. Pri mojem otroku je bila to odločitev, da bo delal v tujini. Če je to tujina, potem je to tujina. Zame to seveda ni bilo lahko (sedaj je že doma). A še bolj me boli, če ga vidim, da ni zadovoljen sam s sabo, s svojim življenjem. Starši (veliko "nesrečnih" mam je takšnih; nesrečnih predvsem zaradi praznine svojega odnosa s partnerjem) prevečkrat "visimo" na otrocih. Dušimo jih s svojo ljubeznijo. Pa saj otroci vedo, da jih imamo brezpogojno, brezmejno radi; a moramo jim pustiti, da živijo svoje življenje. Kje je meja med ljubeznijo do otroka in zlorabo (pa ne pretiravam s to besedo)?

Lahko bi bil lep dan...

Dežuje. Včasih vreme odraža naše počutje. Ne, ker bi samo vplivalo nanj (dež je lahko nekaj čudovitega; hoditi po dežju, mokrih las, z dežnimi kapljami, ki ti tečejo po obrazu in jih lahko uloviš v usta, če dovolj iztegneš jezik; obdan s šumenjem padanja dežja, z nogo v luži... prelepo...); ker je v nas! A niso dežne kaplje, ki bi nas navduševale, polnile s svojo enkratnostjo, neulovljivostjo... Solze so. Tiste, ki ne pridejo na oči; tiste, ki spijo nekje v nas, a le navidezno. Dejansko čakajo. Na trenutek, ko nismo pripravljeni; na trenutek, ko ne moremo več. Ko se zlomimo, ko nas zlomi...

Bilo je naključje, a bilo je. Naključij ni. Tudi to je mogoče. Potem je bil namen. Samo vidim ga ne. Ali ga še ne vidim. Če ima vse vsoj namen v našem življenju... ljudje, dogodki... slednje brez prvih ne gre. Videli se nismo več kot deset let. Pa živimo v istem mestu. Ljudje iz moje preteklosti. Bolje, najine preteklosti. Eni izmed tistih, ki so pred dolgimi sedemnajstimi leti počasi izginjali iz mojega sveta, ker sem ostala sama. Sama z otrokom. Ni bilo več povabil na skupne piknike, na praznovanja rojstnih dni otrok, na kavico... počasi so izginili. Sama z otrokom. Včasih z grozljivim občutkom, da nisem več "popolna", nisem več "celota". Vso to izginjanje je samo še poglobilo občutke izgube, praznine. Naredila sem to, kar pač naredi človek, če je ta človek jaz. Zaprla sem se; preveč ponosna... ne potrebujem nikogar... napaka... poiskati bi morala druge ljudi, ljudi z več občutka do sočloveka... A sama pozabim; grem dalje, poskušam razumeti in ne obsojati.

Zakaj razmišljam zadnje tri dni o tem? Kmalu bo zadnji dan junija... minilo bo petindvajset let od tistega dne, ko sem se poročila... za vse življenje... ne moje, njegovo... Razmišljam, kako smo pripravili za petindvajseto obletnico poroke presenečenje za moje starše. Ker nista bila na poročnem potovanju, smo jima ob torti, ki sem jo sama spekla (danes jih vsi kupujemo, kajne?), kozarcu penine, podarili "poročno potovanje". Spomnim se, kako sta bila prijetno presenečena, vesela in kako se še danes z lepoto topline v očeh spominjata tistih dni. Poročnega potovanja z zamudo.

In jaz? Nisem bila na poročnem potovanju. Pravzaprav nisva bila nikjer. Ni bilo denarja. Varčevala sva za stanovanje (vse je šlo v ta namen), za najino gnezdece. Včasih, ko sem mu omenila (seveda takrat, ko so kakšni kolegi prišli iz potovanj), da nisva bila nikjer, me je pogledal in rekel : Saj ni res, srce, bila sva skupaj. Objem in poljub in... nisem potrebovala nič več. A danes me boli. Ker se spominjam najine poroke. Ne zato, ker nisva bila na poročnem potovanju; ne zato, ker ne bova nikoli odšla na nobeno "ponovitev" poročnega potovanja... boli me, ker "sva bila", a pozabljam. Toliko sem že pozabila. Kakšna sva bila. A sedaj vem to samo jaz. Nihče drug. In z vsakim trenutkom, ki izgine, je manj mene, manj mojega življenja, ki sem ga prebila z njim. Prebolela sem ga, že davno nekje v preteklosti. A srečanje s "preteklostjo" je obudilo spomin na tiste dni... in zavedanje, da pozabljam. Pozabljam.